Gostoljuben družinski dom Cerkev mora biti prostor svobodno podarjenega usmiljenja, kjer se lahko vsi čutijo ljubljene in sprejete, kjer morejo izkusiti odpuščanje in začutiti spodbudo ter živeti v skladu z evangelijem. papež Frančišek

I. DUHOVNA POGLOBITEV Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa. Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih. So mar vsi apostoli? So vsi preroki? Vsi učitelji? Ali vsi delajo čudeže, ali imajo vsi milostne darove ozdravljanja? Ali vsi govorijo jezike? Jih vsi razlagajo? A vendar morate hrepeneti po večjih milostnih darovih. Naj vam pokažem še odličnejšo pot. 1 Kor 12,27-31

Za osebni razmislek Na katere načine osebno prispevam k temu, da naša župnija postaja dom vseh župljanov? Kdo mi pri tem pomaga? Gospod, hvala ti za sodelavce, s katerimi našo župnijo spreminjamo v dom. Prosim te, blagoslavljaj nas in naše delo.

II. IZTOČNICA ZA POGOVOR Novozavezna svetopisemska besedila, ki pripovedujejo o tem, kako so živela in delovala prva krščanska občestva, imajo pomembno sporočilo tudi za današnji čas in razmere. Župnija ni najprej ustanova, ampak mora biti »gostoljuben družinski dom« in »občestvo vernih« (prim. CL 26), ki ga oblikujejo duhovnik in laiki v medsebojnem podpiranju in sodelovanju. Življenje in delovanje v župniji mora biti podobno življenju v družini, v kateri se imajo družinski člani radi, si zaupajo, si med seboj pomagajo, delijo delo in vsi ‒ vsak v skladu s svojimi darovi ‒ skrbijo, da je vse urejeno in da vsak doda svoj delež k skupnemu dobremu počutju.

Družina ni dom, če mislimo, da morata za vse poskrbeti samo starša Družina ni dom, če mislimo, da morata za vse poskrbeti samo starša. V tem primeru imata mama in oče morda še občutek potrebnosti, a vsi ostali člani se čutijo nekoristni, nepotrebni in nepovezani. Če »znata« vse, kar je potrebno postoriti v stanovanju ali zunaj njega, »dobro« narediti samo starša, se hišnih opravil otroci nikoli ne bodo ne lotili ne naučili. Imeli bodo občutek, da jim starša ne zaupata. Če pa jih bosta starša spodbujala k prevzemanju odgovornosti za določeno delo, in jim zaupala, da bodo delo dobro opravili, le-to morda kdaj res ne bo opravljeno popolno, a skrb vseh družinskih članov za urejen dom bo ustvarjala medsebojno hvaležnost, spoštovanje, zaupanje, povezanost, rast in samostojnost.

Družina tudi ni dom, če vsa dela, ki jih je potrebno opraviti, zaupamo zunanjim službam in servisom (če kosila nikoli ne skuhamo sami, ampak ga raje naročimo iz restavracije, če za čiščenje skrbi čistilni servis, namesto, da bi vsak družinski član prevzel neko delo …). Seveda je to kdaj potrebno, za kakšno opravilo morda večkrat, saj smo danes vsi zelo obremenjeni, a nujno je, da nekatera dela v družini opravljamo družinski člani, ker nas povezujejo. Sicer naš dom kljub popolnemu izgledu nima domačnosti in topline.

In ne nazadnje. Dom, v katerem se družinski člani dobro počutijo, je tudi gostoljuben in odprt za druge. Takšne bi morale biti tudi naše župnije: dom, za katerega župljani skupaj skrbimo, dom, ki je odprt za vse in v katerem so vsi dobrodošli. Pa tudi dom, v katerem smo med seboj tesno povezani, premagujemo medsebojne razlike in v katerem vsak v skladu s svojimi darovi poskrbi za tisto področje dela, ki je njemu lastno.

III. NAŠA ZAVEZA Namen: Člani ŽPS v župniji spodbujamo medsebojno povezanost župljanov. Člani ŽPS skupaj iščemo odgovore na naslednja vprašanja: Na katere načine člani ŽPS v župniji spodbujamo medsebojno povezanost župljanov? Katere so ovire za spodbujanje medsebojne povezanosti med župljani naše župnije? Katere so priložnosti, s katerimi bi člani ŽPS v župniji lahko še bolj spodbudili medsebojno povezanost župljanov?

Na osnovi v pogovoru podanih predlogov oblikujemo enega ali več sklepov, za katere se člani ŽPS zavezujemo, da jih bomo uresničili. Pri tem določimo osebe, odgovorne za izvajanje sprejetih sklepov in časovni okvir, v katerem bomo sklepe uresničili.

Popotnica vsi so dobrodošli pod našimi pogoji; Jezus je apostolom in njihovim naslednikom izročil poslanstvo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Cerkev ima torej poslanstvo: narediti vse ljudi za Jezusove učence. Kristjani pogosto ponavljamo: »Vsi so dobrodošli!« Pa je to res tako ali v resnici mislimo: vsi so dobrodošli pod našimi pogoji; vsi so dobrodošli, če so prisotni pri izpolnjevanju naših potreb; vsi so dobrodošli, če se oblačijo kot mi, imajo radi isti slog glasbe kot mi in častijo Boga v skladu s pravili, ki jih upoštevamo mi (in smo si jih, mimogrede, v glavnem tudi prikrojili tako, da ustrezajo nam)? ...

Daleč od tega, da bi jih upoštevali ali se jih celo veselili – novih župljanov in gostov v naši župniji nismo niti pozdravili ali sprejeli … Nekega velikonočnega nedeljskega jutra je neka »zvesta« župljanka prišla k pol enajsti maši točno ob 10.25, kot je bila njena navada vsak teden. Težava je bila le v tem, da je bila cerkev že polna. Povabljena je bila, da se usede v natrpano klop blizu prezbiterija, kar pa zanjo ni bilo sprejemljivo. Iz nje se je z visokim, kričečim glasom vsula ploha besed: »Tu sem vsak teden! To je moja cerkev. Kdo so ti ljudje? Na noben drug dan v letu ne pridejo sem. Zakaj ne odidejo?« Ko si s svojimi argumenti ni pridobila zahtevanega sedeža, je najprej raztrgala svojo ovojnico z darom na majhne koščke, jih vrgla v zrak, nato pa odvihrala ven.

To je le en primer, ki dokazuje, kako neprivlačen je bil naš odnos do tistih, ki so se od našega občestva oddaljili ali so se vanj želeli vključiti, ker so se npr. v našo župnijo priselili od drugod. In hoteli smo, da je tako. Pravzaprav smo ljudi, ki se nam niso pridružili, krivili zaradi tega, ker so ostali zunaj našega občestva. Nekako je bila to njihova krivda. Zaslužili so si ostati »zunaj«, ker se niso hoteli »ukvarjati« s Cerkvijo tako kot smo si zamislili mi. Mimogrede, Jezus ni nikoli krivil izgubljenih za to, da so bili izgubljeni; hotel jih je le najti. Dokler nismo pričeli slediti njegovemu zgledu, nismo živeli svojega poslanstva.

Morali smo znova odkriti svoje poslanstvo, da smo dolžni približati se tem iskalcem in jim pomagati, da postanejo učenci; učencem pa smo dolžni pomagati postati učenci, ki rastejo. Z drugimi besedami, morali smo postati Cerkev iz grešnikov za grešnike na poti k svetosti. In to je pomenilo, da se bo veliko cerkvenih ljudi zares razjezilo …

Zapomnite si! Nikoli vas ne bodo kritizirali ali grajali, če ne boste evangelizirali. Ko pa boste s tem začeli, boste uvajali spremembe, in kadar se uvajajo spremembe, se bodo ljudje, ki sprememb nočejo, vedno pritožili. Kadar boste karkoli v župniji spremenili, bo temu običajno sledilo silovito, s čustvi nabito kritiziranje, pritoževanje in prepiranje. Ko boste postali zahtevni do članov župnijskega občestva in začeli iskati tiste, ki to še niso, pa bo tekla kri.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, Škofijski urad za laike, Nadškofija Ljubljana