V kakšnega Boga verujemo katoličani? Naš temeljni problem je, da naši ljudje še niso učenci in nikoli ne bodo apostoli, dokler ne bodo začeli slediti Jezusu Kristusu v njegovi Cerkvi.

I. DUHOVNA POGLOBITEV Mr 8,27-29 Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Mr 8,27-29

Za osebni razmislek Kdo je Bog zame? Kakšen je moj odnos z Njim? Gospod, rad bi ti bil blizu. Pomagaj mi, da te nikoli ne bom nehal iskati, četudi kdaj ne bom čutil tvoje prisotnosti.

II. IZTOČNICA ZA POGOVOR Ponovno oznanilo evangelija je bolj kot tistim, ki niso kristjani, namenjeno že krščenim, ki o veri premalo vedo in tistim, ki so v obdobju, ko so prejeli zakramente, postali razkristjanjeni. In da ne bo pomote, med njimi je nemalo katoličanov. Pred nekaj leti je ameriška agencija za raziskavo javnega mnenja Pew opravila anketo o verskih prepričanjih in predpostavkah kristjanov v ZDA. Na anketo je le 48 odstotkov katoličanov odgovorilo, da so absolutno prepričani, da je Bog, v katerega verujejo, Bog, s katerim imajo lahko oseben odnos. Preostalih 52 odstotkov ima Boga za neko neosebno silo.

Morda bo kdo zamahnil z roko, da gre tu za katoličane, ki ne hodijo več v cerkev ali pa se tam prikažejo samo za božič ali veliko noč. Toda ni tako. To so tudi katoličani, ki vsako nedeljo hodijo k maši, opravljajo številne s Cerkvijo povezane dejavnosti in sodelujejo v različnih župnijskih skupinah. A kljub temu dvomijo v možnost osebnega odnosa z Bogom. Ob tem je zanimivo, da so mlajši katoličani, ki se udeležujejo bogoslužja, običajno prepričani, da je z Bogom mogoče imeti oseben odnos. Tisti, ki tega ne verujejo, se tudi bogoslužja ne udeležujejo. Ko je Sherry Weddell z Inštituta Katarine Sienske duhovnike in katehiste iz več kot šestdesetih škofij vprašala za mnenje, koliko njihovih župljanov, ki redno prihajajo v cerkev, po njihovi oceni resnično želi slediti Jezusu, so ti soglasno odgovorili, da približno 5 odstotkov. Takšno je stanje v veliki večini zahodnega sveta.

Danes zato ne moremo več predpostavljati, da tisti, ki prejemajo zakramente, vedo, kaj pomeni biti katoličan ali si za to prizadevajo. Niti ne moremo predpostavljati, da vedo, kdo je Kristus in da ga imajo za svojega Gospoda in Odrešenika. Nekateri katoličani celo menijo, da biti Jezusov učenec ni naloga vseh krščenih, ampak neke vrste duhovna obogatitev za posebno pobožne in duhovno obdarjene ljudi ter da pravzaprav obstajata dve vrsti katoličanov: »normalni« katoličani in »svetniki«. Kaj takšna in podobna prepričanja pomenijo za naše župnije in naše oznanjevanje evangelija? To, da tega, česar v resnici ne verujemo in ne živimo, ne moremo posredovati drugim. Če z Bogom nimamo živega odnosa, potem svoje vere ne moremo posredovati drugim.

Za pogovor Po katerih notranjih in zunanjih značilnostih prepoznamo kristjane, ki si res želijo slediti Jezusu in biti njegovi učenci? Ugotovitve pogovora zapišemo v zapisnik seje ŽPS.

III. REDNO PASTORALNO DELO Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

Popotnica Vera v nekega galilejskega tesarja, ki mu je bilo ime Jezus in je umrl in vstal v Jeruzalemu »pod Poncijem Pilatom« – se pravi v majhni cesarski provinci, ki jo je vodil uradnik rimske uprave – me je zelo učinkovito prizemljila. Vanj so verjeli ribiči, ki so znali popravljati svoje mreže, zidarji, ki so znali graditi katedrale, menihi, ki so znali orati in obdelovati polja, skratka izjemno praktični in konkretni ljudje. Verovati v Vstalega je bilo zanje enako trdno kot sejati pšenico ali zgraditi romansko baziliko. Vsi velikonočni evangeliji naše domišljijske predstave postavljajo na glavo. Če bi si morali predstavljati človeka, ki je vstopil v Božjo slavo, bi si ga skoraj brez izjeme predstavljali kot nekoga, ki dela neverjetne stvari. Vendar moramo sprejeti dejstvo, da vstali Jezus ne počne nič takega.

Razen nabito polne ribiške mreže in vnebohoda, glede katerega dva moža v belem zbrane ohladita, rekoč: »Kaj stojite in gledate v nebo« (Apd 1,11), ne naredi nobenega čudeža ... Marija Magdalena najprej misli, da je preprost vrtnar, učenca iz Emavsa ga imata za najbolj nevednega med prebivalci Jeruzalema, apostoli ga imajo za nekakšnega upokojenega ribiča pri Tiberijskem jezeru. Premagal je smrt, povzpel se je iz pekla, a on se kljub temu vztrajno in z nerazložljivo zadržanostjo prikazuje kot mimoidoči. Stopil je mednje (prim. Lk 24,36; Jn 20,19.26). Evangelisti poudarjajo njegovo skromnost. K apostolom pride z neverjetno domačnostjo, ki preseneti bolj od vsakega fantastičnega prikazovanja.

Bil je preprosto tam. Rekel jim je: »Mir z vami«, kar je tako, kot bi rekel: »Dober dan«. Lomil je kruh, jedel ribe na žaru, kosil skupaj z njimi. Sveto pismo je razlagal kot nekdo, ki pri mizi pripoveduje zgodbo, ki se mu je nedavno pripetila. In namesto, da bi jim pokazal svojo moč, jim je pokazal svoje rane. Pri običajnih čudežih rane izginejo; tukaj ostajajo za večno. Navsezadnje obstaja nekaj boljšega kot delati neverjetne stvari, in sicer osvetliti vsakdanje stvari od znotraj. Jezus hoče biti ves čas, tudi po vstajenju, preprosto človeški in že samo to je dovolj, da dokaže, da je Bog (kajti zadnje, kar si želi preprost človek, je biti samo človeški, prej bi naredil vse, da bi bil kakor bog).

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, Škofijski urad za laike, Nadškofija Ljubljana