Vloga duševnega bolnika
Vloga bolnika (Parsons, 1951) NEVTRALIZACIJA DEVIANTNE ULOGE IZVZETOST IZ NEKIH OBIČAJNIH DOLŽNOSTI OPROSTITEV KRIVDE ZA SVOJE STANJE – OB DELNI IZGUBI PRAVIC NI ZAŽELENA VLOGA – BOLNIK JO MORA ČIMPREJ ZAPUSTITI POTREBA PO POMOČI IN ZDRAVNIKU
Vloga terapevta temelji na blaginji bolnika dopuščanje izražanja žela, čustev in fantazij ne sodelovati v teh željah – uvid in popravek
Protislovja vloge duševnega bolnika (Eriksson, 1957) težko dokaže svojo bolezen težko zapusti vlogo in se vrne v svojo staro vlogo nova vloga se gradi na mestu, ki ga zaseda v bolnišnici Težave terapevta razlika med pojmovanjem medicine in javnosti nezmožnost razlikovanja med normalnimi in bolnimi
Začetek kariere (Goffman, 1961) proti svoji volji odtujevalna koalicija občutek prevare in izdaje umik in prevzemanje pogleda nase, ki ga ponuja bolnišnica konstituiranje identitete bolnika
Vloga duševnega bolnika (Scheff, 1966) Rezidualno kršenje pravil izhaja iz področij, ki se temeljno razlikujejo Ko primerjamo prekrške, ki jih obravnavajo, in tiste, ki jih ne, je razlika precejšnja Večina rezidualnih prekrškov ljudje zanikajo ali pa so prehodnega značaja Stereotipne predstave o duševnih motnjah se lahko naučimo že zelo zgodaj v otroštvu Stereotipne norosti nenehno potrjujemo v vsakdanjih družbenih interakcijah Za igranje stereotipnih deviantnih vlog etiketirani devianti lahko dobijo nagrade Etiketirane deviante kaznujemo, ko se poskušajo vrniti v običajne vloge V krizi, ki nastane ko rezidualnega kršitelja javno etiketiramo, je deviant visoko sugestibilen in zlahka sprejme ponujeno vlogo norega kot edino možnost Etiketiranje je za rezidualne kršitelje edini in najpomembnejši vzrok deviantne kariere
Razlogi za vztrajanje v vlogi duševnega bolnika v skupnosti (Estroff, 1985) Realni obstoj azila Službe v skupnosti so še vedno “svet zase” - geto Zdravila Socialne dajatve Prepad med uporabniki in osebjem