Projekcija filma o Nadiži, avtorja Darka Rutarja 30. december 2010, bar Zvonček v Kobaridu Darko Rutar je v družbi prijateljev, povabljenih gostov in naključnih obiskovalcev bara Zvonček predzadnji dan starega leta premierno predstavil svoj film o Nadiži, posnet oktobra in novembra leta 2007. Darko: »Bila je čudovita jesen, v vsem razkošju barv. Lepi dnevi za potepanje s kamero.» Mehko igranje, polno harmonije in ljubezni dobro poznanega beneškega harmonikarja Franca Qualizze je privabilo pozornost vseh prisotnih. Kmalu je svetloba iz projektorja osvetlila veliko steno prostora in pred nami so se začeli vrstiti čudoviti prizori iz doline Nadiže in krajev ob njej.

Darko: »Mojo premierno predstavitev filma v Zvončku sem doživel zelo prijetno. Film je bil lepo sprejet pa tudi večer potem je bil zelo prijeten. Takrat še zadnjič v Zlatkovi družbi. Bila sva polna idej in načrtov za prihodnost, ki se je zanj žal v nekaj dneh končala. Zato mi bo ta večer ostal za vedno v spominu, njegov stisk roke in globok pogled v oči.«

Darko Rutar (1956) iz Tolmina je avtor skoraj 40 filmov Darko Rutar (1956) iz Tolmina je avtor skoraj 40 filmov. Veliko jih je o Tolminski, z raznih praznovanj in odhodov v pokoj, nekaj z literarnih, glasbenih srečanj in nastopov, portretov, slikarskih razstav, potovanj… Trenutno predeluje film o Nadiži in obdeluje posnetke z obiska Dedka Mraza lani v Žabčah. Želi ustvariti tudi film o preteklosti, o strahotah in preliti krvi po naših dolinah v času obeh (zlasti prve) vojn. Večino gradiva ima že posnetega. Čakajo ga še ure čepenja pred računalnikom in obdelava gradiva. V to mračno razpoloženje filma bi rad dodal tudi iskrice življenja in upanja, saj kot pravi, je upanje tisto, kar nas žene naprej.

Ljubezen do lepot narave ga spremlja že od otroštva. Darko: »Vedno sem občudoval naravo. Naj si bo le kakšen grič, skalo na njem ali pa gozd z vso svojo mogočnostjo in skrivnostnostjo. Steze pokrite s preprogo listja, visoka drevesa, ki so zakrivala nebo. In čudovite barve v vseh letnih časih.« Kasneje je vzljubil gore, svet mogočnosti in tišine. Domišljija ga je vedno vodila v te skrivnostne svetove polne lepot. Darko: »Zdelo se mi je škoda, da ne bi košček tega ujel v fotografski objektiv, za spomin na te celodnevne pohode po samotnem svetu. Tako je nastalo mnoštvo fotografij iz tistih časov.«

Darko, da bi skupaj pogledali še veliko tvojih filmov. Minevala so leta in pomislil je tudi na kamero, s katero bi lahko še bolje ohranil spomin na lepi gorski svet, zase in za vse druge, ki iz kakršnegakoli vzroka ne morejo tja gor. Zgodilo se je nepričakovano. Bolezen ga je kmalu odtrgala od tega sveta. Počasi je okreval, a ob tem se je zavedal, da tja gor, v visoke gore, ne bo mogel več. Ljubezen do narave in fotografiranja, snemanja pa je ostala. In prišla je ideja. Darko: »Če ne morem več tja gor, bom začel snemati filme o Tolminski, naši deželi žive vode. Posnel bom doline rek, ki jo prepredajo, ena za drugo.« Začetki so bili težki, a z izkušnjami so postajali filmi tehnično vedno boljši. Film je Darku način izražanja občutkov in misli in darilo drugim, gledalcem. Jih ne trži, čeprav vanje vlaga ogromno truda. Če je z njimi zadovoljen, je to plačilo, ki ga išče. In sporočilo ljudem, ki živijo in bodo še živeli na tem in širšem prostoru. Darko, da bi skupaj pogledali še veliko tvojih filmov. Marjeta Manfreda Vakar