Beseda življenja Maj 2010

»Kdor me ljubi, tega bo ljubil moj Oče in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« (Jn 14,21)

V Jezusovem zadnjem govoru je v središču ljubezen: Očetova ljubezen do Sina, naša ljubezen do Jezusa, ki je v tem, da spolnjujemo njegove zapovedi.

Tistim, ki so poslušali Jezusa, v njegovih besedah ni bilo težko zaznati odmeva iz modrostnih knjig: »Ljubezen je pokorščina njenim postavam«, in: »z lahkoto se da spoznati – Modrost – tistim, ki jo ljubijo«. Predvsem pa ima to, da se bo Jezus razodel tistemu, ki ga ljubi, svojo starozavezno vzporednico v Mdr 1,2, ki pravi, da se bo Gospod razodel tistim, ki vanj zaupajo.

Smisel te Božje besede, ki jo predlagamo, je torej v tem: kdor ljubi Sina, tega ljubi Oče in tudi Sin mu vrača ljubezen in se mu razodeva.

»Kdor me ljubi, tega bo ljubil moj Oče in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« (Jn 14,21)

Tako Jezusovo razodetje pa zahteva, da ljubimo. Ne moremo si predstavljati kristjana, ki ne bi imel te gonilne sile, tega naboja ljubezni v srcu.

Ura ne gre, ne kaže časa – in lahko bi rekli, da niti ni ura – če ni navita. Tako kristjan, ki ni vedno v težnji, da ljubi, ne zasluži imena kristjan.

To pa zato, ker so vse Jezusove zapovedi povzete v eni sami: v zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, v katerem moramo videti in ljubiti Jezusa.

Ljubezen ni zgolj čustvenost, ampak se kaže v konkretnem življenju, v služenju bratom, zlasti tistim, ki so nam blizu, začenši z majhnimi stvarmi, z najbolj preprostimi pozornostmi.

Karel de Foucauld pravi: »Kadar koga ljubimo, smo zelo stvarno v njem, smo v njem z ljubeznijo, v njem živimo z ljubeznijo, ne živimo več v sebi, nismo “navezani” nase, smo “zunaj sebe”.«

In zaradi tega ljubimo še bolj in poglabljamo odnos z bližnjimi. Zaradi te ljubezni si utre pot v nas njegova luč, Jezusova luč, kakor je obljubil: »Kdor pa me ljubi … se mu bom razodel.« Ljubezen je vir luči: ko ljubimo, bolj razumemo Boga, ki je ljubezen. In zaradi tega ljubimo še bolj in poglabljamo odnos z bližnjimi.

Ta luč, to ljubeče spoznavanje Boga je torej pečat, dokaz resnične ljubezni. Lahko jo doživljamo na razne načine, saj v vsakem izmed nas dobi luč drugačno barvo, drugačen odtenek.

Vendar ima skupne značilnosti: razsvetljuje nas glede Božje volje, daje nam mir, vedrino in zaradi nje vedno na novo umevamo Božjo besedo.

To je topla luč, ki nas spodbuja, da vse bolj zanesljivo in urno stopamo po poti življenja.

Kadar nam zaradi senčnih strani življenja postane korak negotov, kadar bi nas tema resnično ustavila, nas bo ta evangeljska beseda spomnila, da se luč prižiga z ljubeznijo in da bo zadoščalo eno samo konkretno dejanje ljubezni, četudi majhno (molitev, nasmeh, beseda), da nam da tisto iskrico luči, ki nam bo omogoča iti naprej.

Kadar se ponoči peljemo s kolesom, pademo v temo, če se ustavimo Kadar se ponoči peljemo s kolesom, pademo v temo, če se ustavimo. Če pa ponovno začnemo vrteti pedale, bo dinamo dajal potrebno svetlobo, da bomo videli cesto.

Tako je v življenju: dovolj je, da spravimo v gibanje ljubezen, tisto pravo, tisto, ki daje, ne da bi kaj pričakovala, da v sebi prižgemo vero in upanje.

»Kdor me ljubi, tega bo ljubil moj Oče in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« (Jn 14,21) “Beseda življenja”, mesečnik Gibanja fokolarov. Tekst: Chiara Lubich, maj 1999. Komentar Besede življenja je preveden v 96 jezikov, doseže več milijonov oseb iz vsega sveta preko tiska, radia, TV in interneta – vse informacije najdete na www.focolare.org Grafična izdelava Anna Lollo v sodelovanju z don Placido D’Omina (Sicilija - Italija) PPS je preveden v več jezikov in je objavljen na www.santuariosancalogero.org