EKOPOEZIJA – Podnebne spremembe Naravoslovni dan EKO DAN Osnovna šola Vransko-Tabor 2019

NEBO Nebo je lepo, a vedno bolj onesnaženo. Ledeniki so zdaj krajši in manjši. Pingvini se ne veselijo, saj jih od vročine glave bolijo. Zime sploh ni, zato se pomlad že v decembru razcveti. Ivan Cankar je lahko vesel, da je zimo še imel. Elija Jerman, 5. a

ZEMLJA (akrostih) Zelo lep planet. Energija za ves svet. Mi na njej živimo. Lahko se veselimo. Jezo tudi pokažimo, A uniči se lahko. Gašper Orehovec, 6. a

TJULENJ (akrostih, naraščajoča pesem) Tjulenj sem. Jaz bojim se od strahu. Uloviti me hočejo ljudje. Ljudje, pomagajte, da živel bom. Enkrat mi je vrečka na glavi pristala. Nekaj smeti poberite in meni upanje izpolnite. Jutri nov ledenik najdem. Mali. A dovolj velik zame. Če bi imel več ledu, bi bil zelo srečen. Gašper Orehovec, 6. a

DOM (Naraščajoča pesem) Vsakdo ima dom. Kajne? Srečen kraj, kamor se zatečeš. Kjer si vesel, jezen, kjer se zjočeš. Mislil sem, da je vsem enako. Vendar se to ni izkazalo za resnično. Pravzaprav je ravno obratno. Vsak dan več plastike v morju, več onesnaženja v ozračju, več živalskih vrst zgubljenih, več mrtvih ljudi pokopanih. Veliko živali in rastlin, ki so ostale brez domov zaradi našega neodgovornega ravnanja. Veliko je tudi golih dolin, oropanih prelepih gozdov. Uničili smo svet, vendar se tega vsi ne zavemo. Naše misli so usmerjene na materialne stvari, sploh ne vidimo drugih ljudi. Ampak, če so dom že izgubili mnogi drugi, zakaj bi ga še mi? Jana Semprimožnik, 9. a

REŠIMO VODO (haiku) Voda je naš vir. Dokler še imamo čas, rešujmo svet naš. Jana Semprimožnik, 9. a

KAPLJICA VODE (luna 1 in luna 2) bo padla na suho zemljo. Zmeraj gre nazaj na nebo, svoj radostni raj. Justina Jerman, 8. a

ZABRISANI SLEDOVI TEBE (brisana pesem) Kje se skrivaš? Pod kupi plastike in gume? V tihih kotičkih gozdov? Mogoče lebdiš na valovih morja? Le spomini ostajajo. Spomini o tvoji lepoti. Zelene oči ki se, kot v gozdu, vsak izgubi v njih. Ko se zagledam vanj, me sprosti. Tvoj glas, ki se kot šepetajoči veter pretaka čez moja ušesa. Daj, povej mi svoje skrivnosti. Lasje svilnati, ki padajo kot struga po kanalu. Nasmeh, poln topline, kot sonce v toplem majskem dnevu. Kje si, Zemlja naša lepa? Maja Adamič, 9. a

NAŠ SVET Naša prečudovita narava, ki jo uničuje naša glava. Vse več avtomobilov, ampak potem še manj fosilov. Plastika vsepovsod, vse to zaradi naših rok. Ubija vse živali, vse po vrsti jih pospravi. Vsaj, da bi pobirali smeti, ampak ljudem do tega ni. Vsaj malo reciklirali, da bi se reorganizirali. Kaj pa naš zrak? Takoj ga pobere vsak. Bolj in bolj ga onesnažujemo, nato pa samo opazujemo. Kako se naš svet topi! Le počakaj, da naš čas nastopi! Nives Podbregar, 9. b

ZRAK Vlak ni dober za zrak. Ladja ne prinaša samo sadja, saj potrebuje veliko dima, da sadje pride do Rima. Rok Remic, 5. a

LEDENIK Ledeniki so krajši kot nekoč, ko so bili daljši. Sem ledenik. Počutim se slabo. Zaradi tovarn razpada moje telo. Rok Remic, 5. a

O RAZVOJU ZEMLJE (brisana pesem) Včasih se sprašujem, kaj se je zgodilo, kaj je bil vzrok za to, kar se dogaja z našo Zemljo. Ko bi se le lahko vrnili, vrnili nazaj v čas in vse to pozabili. Pa se lahko vrnemo v čas, ko so bile zime mrzle, polne snega in sreče nas. Ko so bila poletja topla, a ne pretopla za tisti čas? Ko so še živali imele dom, ne pa, da nas tjulenj z žalostjo v očeh gleda in se sprašuje, kaj smo naredili in zakaj se je zgodil tak prelom. In vsa ta plastika v morju, toplogredni plini v zraku, to nas bo stalo več kot karkoli na tem obzorju. Pazimo na naš svet, dokler seveda še lahko. Varujmo našo Zemljo. Saša Semprimožnik, 9. a

ZEMLJA (Pojemajoča pesem) Zemlja je ena, planeta be ni, na njej živijo bitja, kot sva jaz in ti. Po vseh nas se pretaka kri, vsi imamo skrbi, v vseh nas upanje na boljši svet kipi. Zavedamo se, da Zemlji gorje, da tako več ne gre, a mi ne storimo stvari ali dveh. Poplave, potresi, požari, puščave, ulice zeleno rjave, oči vidijo katastrofalne pojave. Plastika duši živali, to ni več le v naši glavi, saj nismo rivali! Nato pa: ena in dve – Zemlja umre. … Ali ne? Zala Češek, 9. b