4. poglavje Otroci so dar.

Predstavitev na temo: "4. poglavje Otroci so dar."— Zapis predstavitve:

1 4. poglavje Otroci so dar

2 »Ljubezen staršev je orodje ljubezni Boga Očeta, ki z nežnostjo pričakujejo rojstvo vsakega otroka, ga brezpogojno sprejmejo in velikodušno objamejo.« (AL 170)

3 I. DUHOVNA POGLOBITEV Svetopisemski odlomek
Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal… Iz 49,15-16

4 ali Prinašali so mu tudi majhne otroke, da bi se jih dotaknil. Ko so učenci to videli, so jih grajali. Jezus pa je otroke poklical k sebi in rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« Lk 18,15-17

5 O prebranem svetopisemskem odlomku
Otroci so velik dar za človeštvo, a so tudi zelo izključeni, kajti pogosto se jim niti ne pusti, da bi se rodili. Otroci nas spominjajo, da smo bili v prvih letih življenja vsi popolnoma odvisni od skrbi in dobrohotnosti drugih. Bog nima težav, da bi bil otrokom razumljiv, otroci pa nimajo problemov pri razumevanju Boga.

6 Otroci kot taki so torej bogastvo za človeštvo in tudi za Cerkev, kajti neprestano nas opozarjajo na pogoj, ki je potreben za vstop v Božje kraljestvo. In to je: ne se smatrati kot samozadostni, ampak kot potrebni pomoči, ljubezni in odpuščanja. Vsi namreč potrebujemo pomoč, ljubezen in odpuščanje, vsi. Otroci nas prav tako spominjajo, da smo vedno sinovi in hčere. Tudi ko oseba postane odrasla ali stara, tudi če postane starš, če zavzema pomembno odgovorno mesto, pod vsem tem ostane njena identiteta otroka.

7 Vsi smo otroci. To nas vedno vrača k dejstvu, da si življenja nismo dali sami, ampak smo ga prejeli. Velik dar življenja je prvi dar, ki smo ga prejeli. V vsakem življenjskem obdobju, v vsaki situaciji, v vsakem družbenem položaju smo in ostajamo otroci. To je osnovno sporočilo, ki nam ga dajejo otroci s svojo golo navzočnostjo. Zgolj s svojo navzočnostjo nas spominjajo, da smo vsi in vsak izmed nas otroci.

8 Otroci vidijo stvarnost z zaupnim in čistim pogledom
Otroci vidijo stvarnost z zaupnim in čistim pogledom. Otrok ima spontano zaupanje v očeta in mamo in ima spontano zaupanje v Boga, Jezusa in Mater Marijo. Obenem je njegov notranji pogled čist, ni še onesnažen z zlobo, dvoličnostjo, navlako življenja, ki otrdi srce. Vemo, da imajo tudi otroci izvirni greh, imajo svoj egoizem, a ohranjajo čistost in notranjo preprostost.

9 Otroci niso diplomati, naravnost povejo to, kar čutijo in vidijo
Otroci niso diplomati, naravnost povejo to, kar čutijo in vidijo. In velikokrat starše postavijo v težave. Pred drugimi ljudmi pravijo: »To mi ni všeč, ker je grdo.« Povejo to, kar vidijo. Niso se še naučili tiste znanosti dvoličnosti, ki smo se je naučili mi odrasli.

10 Otroci so v svoji notranji preprostosti zmožni, da sprejemajo in dajejo nežnost. Nežnost pomeni, da ima oseba »meseno srce« in ne »kamnitega srca« (prim. Ezk 36,26). Nežnost je tudi poezija: pomeni »čutiti« stvari in dogodke, ne jih obravnavati kot gole predmete, samo za uporabo, ker nam koristijo. Otroci so zmožni smeha in joka. To sta dve stvari, ki sta v nas odraslih pogosto blokirani, nismo ju več zmožni.

11 Naš nasmeh velikokrat postane »kartonski nasmeh«, nasmeh brez življenja, umeten, klovnovski. A otroci se smejejo in jočejo spontano. Kar je vedno odvisno od srca. Naše srce pa se zapre in pogosto izgubi to sposobnost smeha in joka. Torej nas otroci lahko znova naučijo smeha in joka. Iz vseh teh razlogov Jezus vabi svoje učence, naj postanejo »kakor otroci« (Mt 18,3), kajti »njihovo je Božje kraljestvo« (prim. Mr 10,14). Kateheza papeža Frančiška o otrocih

12 Za osebni razmislek Sem se v svoji rodni družini kot otrok čutil/a sprejet/a in zaželen/a? Kako je to vplivalo name (v odnosu do staršev, moža/žene, otrok)? Gospod, pomagaj mi, da se bodo ljudje, s katerimi si me obdaril, ob meni čutili sprejeti in zaželeni.

13 Papež Frančišek v apostolski spodbudi Radost ljubezni
Družina ni samo prostor rojevanja, temveč tudi sprejemanja življenja, ki prihaja vanjo kot Božji dar. Vsako novo življenje nam omogoči, da »odkrijemo neprecenljivo razsežnost ljubezni, ki nas nikoli ne neha presenečati. Najprej je lepota že to, da smo ljubljeni; »otroci so ljubljeni, že preden pridejo na svet.«

14 Kadar pride na svet otrok nepričakovano, morajo starši in drugi člani družine narediti vse, kar morejo, da bi ga potrdili kot Božji dar, in ga sprejeti z odprtostjo in dobrohotnostjo ter tako prevzeti odgovornost zanj. Kajti »kadar gre za otroke, ki pridejo na svet, potem ni nobena žrtev odraslih prevelika, če se s tem ognemo temu, da bi otrok sam o sebi mislil, da je napaka, da ni nič vreden in da je prepuščen ranam življenja in prevzetnosti ljudi«.

15 Dar novega otroka, ki ga Gospod zaupa očetu in materi, se začne s sprejetjem, se nadaljuje s skrbjo zanj v času zemeljskega življenja in ima za zadnji smoter veselje večnega življenja. Mati, ki ga nosi v svojem telesu, mora Boga prositi za svetlobo, da bi otroka kar najgloblje spoznala in ga pričakovala kot tistega, kar v resnici je.

16 Nekateri starši imajo občutek, da njihov otrok ne prihaja v ravno najbolj ugodnem trenutku. Gospoda morajo prositi, da jih ozdravi in okrepi, da bi tega otroka v polnosti sprejeli, da bi ga mogli pričakovati z vsem srcem. Pomembno je, da otrok občuti, da je pričakovan. Otrok ni neka naša dopolnitev ali izpolnitev osebnih želja.

17 Gre za človeško bitje, ki ima neizmerno vrednost in ga ne sme nihče uporabljati v lastno korist. Ni torej pomembno, ali je to novo življenje za koga koristno ali ne, ali ima lastnosti, ki ugajajo ali ne, ali ustreza načrtom ali sanjam ali ne. Kajti »otroci so dar. Vsak otrok je edinstven in neponovljiv.« (AL 166, 170)

18 Za pogovor Kako lahko v župniji spodbujamo odločitev mladih, da se v primeru nezaželene nosečnosti odločijo za življenje? Kako lahko v župniji pomagamo staršem, ki so odklonili splav ali sprejeli otroka s posebnimi potrebami?

19 II. REDNO PASTORALNO DELO
Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

20 Popotnica za domov Draga dekleta in žene! Želim vam povedati, da splav ni rešitev, ampak je trpljenje za vse življenje! Sem mlado dekle, ki je pred nekaj leti naredilo splav. Imela sem fanta, ki sem ga ljubila. Nisem pričakovala, da bom zanosila. Sama sem bila ob tem globoko v problemih z drogo, alkoholom in mnogimi drugimi stvarmi. Ko sem zanosila, sem bila presrečna, pod srcem sem nosila otroka. Bila pa sem tudi prestrašena, zaskrbljena!

21 Ko sem fantu povedala, da sem noseča, je takoj brez zadržka in drugih besed rekel: »Splavi, ali pa te bom pustil samo z njim.« Ob tem sem postala zaslepljena. Bala sem se izgubiti fanta, predstavljala sem si, da bom tako imela še več problemov. Zelo sem jokala. Nisem želela izgubiti otroka. Ampak pritisk je bil prevelik. Odšla sem v bolnišnico in zdravnik me je večkrat vprašal, ali to res želim storiti. Ne morem povedati, kako sem trpela.

22 Poseg je bil hitro opravljen
Poseg je bil hitro opravljen. Ampak izguba je bila zame tako močna, tako boleča, da preprosto nisem videla smisla živeti. Dolgo časa sem si izbijala občutek krivde z drogo, alkoholom. Svet se mi je obrnil na glavo! Nisem mogla ne spati, ne jesti. Zgodbo sem dolgo skrivala in še danes bi jo lahko, ampak to ni rešitev. Bolečine ne moreš sam nositi. Potrebuješ pogovor, nekoga, ki mu zaupaš.

23 Bolečina me je ubijala! Tako težko mi je bilo gledati druge otroke, nosečnice. To dejanje je zaznamovalo moje življenje, dolgo časa nisem mogla spati. Dejstvo, da sem ubila otroka, mi še danes ne da miru! Povzroča mi velike težave. Če bi lahko čas zavrtela nazaj, nikoli ne bi naredila splava. Dekleta in žene, premislite kaj delate! Zdaj mi je zares žal. Najhujše, kar se mi je moglo zgoditi, je to, da sem zanosila drugič. Takoj sem naredila isto stvar!

24 V času svoje odvisnosti sem si zaradi tega poskušala vzeti življenje
V času svoje odvisnosti sem si zaradi tega poskušala vzeti življenje. Preprosto preveč škode sem naredila! Po dolgih letih sem prvič spregovorila o tem. Duhovnik mi je pri sveti spovedi rekel, naj otrokoma dam ime. To je bilo neznansko težko. Spominjam se, kako sem jokala in jokala! Nazadnje sem se odločila in poimenovala prvega otroka, a za drugega nisem imela moči. Ob spodbudi neke sestre redovnice sem se odločila poimenovati še drugega otroka.

25 Obe imeni hranim v svojem srcu
Obe imeni hranim v svojem srcu. Duhovnik mi je priporočil, naj ju v svojem srcu izgovorim pri evharistiji med povzdigovanjem. Tako mi je malo lažje sprijazniti se s tem, kar sem storila. Pomembno je odpustiti sebi. Kar pa je meni, kakor verjetno vsakemu, ki je v podobni situaciji, zelo težko. In posledice so ostale za vedno.

26 Dekleta in žene, vem, kako se počutite! Ampak s tem ne boste nič rešile. Uničile si boste življenje, kakor jaz. Otrok je živo božje bitje, ki mora živeti. Prosim vas, razmislite, kaj delate! Po dolgih letih, ko je moja sestrična rodila deklico, sem doživela močno krizo. Po Božjem posredovanju sem v vmesnem času odšla na zdravljenje odvisnosti.

27 Še vedno pa sem zavračala stik z deklico
Še vedno pa sem zavračala stik z deklico. Bolečina se je vrnila, spomini so oživeli. Ko sta prišli na obisk, sem se z njima soočila v živo. Deklice nisem želela prijeti v naročje. A prišel je trenutek, ko sem jo držala v rokah. Trenutek je bil močan, zadrževala sem se, da nisem jokala. Močno sem jo stisnila k sebi in jo poljubila, kakor da je moja.

28 Ugotovila sem, da taki trenutki ozdravljajo
Ugotovila sem, da taki trenutki ozdravljajo. So težki, ampak lažje se sprijazniš, oprostiš sami sebi. Hvala Bogu – on me ozdravlja in mi daje novo življenje. Spletni portal Iskreni.net, Izpoved dekleta, ki je naredilo dva splava.

29 Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana